Najbolj osamljen pod Velebitom: otok, s katerim je imela zgodovina svoje načrte

Goli otok zaradi burje z Velebita nikoli ni bil primeren za poselitev in življenje. Danes bi ga zagotovo oglaševali kot "neodkriti raj z najčistejšim morjem, ki ga morate doživeti", če mu zgodovina ne bi namenila drugačne, termačne usode, ki jih ne more odpihniti niti burja, ki tam piha z veliko močjo.

Kar štirideset let je bil eden najstrožjih zaporov, prvih šest pa visoko varovani zapor za politične zapornike oziroma taborišče po stalinističnem vzoru. V imenu "politične prevzgoje" je tedanji jugoslovanski komunistični režim tam tudi mučil in ubijal. Po nekaterih ocenah je bilo na Golem otoku med 17.000 in 30.000 ljudi, pobeg z otoka pa je bil misija nemogoče.

Danes na to temno preteklost na otoku spominjajo le kakšne tri table in tloris zapora, muzeja - v spomin in predvsem opomin - pa tam niso postavili nikoli.

Otok je popolnoma kamnit in brez izvirov pitne vode, poleti sonce vanj prav žge, z Velebita pa piha močna burja. Na oko je Goli otok videti tako, kot bi se od Velebita odlomila ogromna skala.

Ker na njem ni mogoče početi nič drugega kot morda pasti ovce, je bil Goli otok zapor že v času Avstro-Ogrske, po letu 1956 pa najprej "navaden" zapor, kasneje prevzgojni dom za mladoletnike, ki pa so ga ukinili leta 1988.